Zakoni zdravljenja povezujejo zakone narave z zakoni duše.
Urejajo odnos med izraznimi telesi in dušo.
- Prvi zakon razkriva vzrok nastanka vseh bolezni v vseh kraljestvih narave in kaj pomeni zdravje.
- Tretji zakon razkriva pogoje za dobro zdravje ali pa nastanek obolenja pri človeku.
- Šesti zakon pojasni dejavnike, ki vplivajo na zdravje.
- Sedmi zakon nam razloži pot do zdravja.
Vse v naravi je podvrženo zakonu. Zakoni narave predstavljajo osnovo delovanju vsega v naravi, v vseh njenih kraljestvih. Nič v naravi ni zmožno delovati drugače, kot narekuje zakon. Zakon tako brezpogojno določa in pogojuje odnose in principe delovanja vsega v naravi, vključno s človekom. Mnogo zakonov narave je znanost že odkrila in prav dosežki moderne znanosti in njeni uvidi v naravo stvari in kozmosa so odprli vrata sodobni ezoteriki in oblikovanju nove znanosti, znanosti psihologije. Razvoj psihologije oziroma vede o duši je znanilo, da se človeštvo začenja odzivati na višji niz zakonov, ki jih ezoterično imenujemo zakoni duše. Zakoni narave določajo delovanje pojavnih oblik v fizični naravi. Zakoni duše pa vladajo delovanju duše znotraj teh oblik. Smo na začetku prehodnega obdobja, v katerem se bomo postopoma seznanili z zakoni duše in se jih naučili uporabljati za preseganje omejitev zakonov narave. Začeli bomo odkrivati prehodne zakone, ki povezujejo zakone narave z zakoni duše. Eni teh prehodnih zakonov so tudi zakoni zdravljenja.
Zakoni zdravljenja urejajo odnos med človekovimi izraznimi telesi in dušo. Predstavljajo principe vzpostavljanja harmonije med obema in principe doseganja popolnega zdravja. Podrobnosti o vseh desetih zakonih zdravljenja si lahko preberete v tretjem delu knjige Ezoterično zdravljenje. V tej lekciji si bomo ogledali šest od desetih zakonov, ki neposredno zadevajo skupinsko zdravljenje in njegove principe. Za njihovo celovito razumevanje je treba razviti intuitivni uvid. Zgolj analitični, konkretni, logični um ni dovolj. Prebujanje intuicije poteka vzporedno s človekovim zavestnim navezovanjem stika s svojo dušo, ki ga krepimo z meditacijo in disciplino. Zakoni zdravljenja predstavljajo semenske misli, na katerih je priporočljivo meditirati. Postopkov take meditacije se lahko naučite z Vajo 3: Meditacija za povezovanje z dušo.
Prvi Zakon zdravljenja
Vse bolezni so rezultat oviranega življenja duše in to drži za vse oblike, v vseh kraljestvih. Umetnost zdravilca je v osvobajanju duše, tako da njeno življenje nemoteno steče skozi celoto organizmov, ki tvorijo neko obliko.
Na tem zakonu temelji celotno skupinsko zdravljenje. Govori o povezavi med telesom in v njem bivajočo dušo. Razkriva, da je duša vir vitalnosti oziroma življenjskosti in organiziranosti telesa. Če je dotok tega življenja moten ali nepravilno usmerjen, telo ne deluje pravilno in pojavi se bolezen. Ta zakon definira namen zdravljenja in kaj mora zdravilec storiti, če želi biti pri zdravljenju uspešen. Na koncu tudi pojasni, kaj je pogoj za dobro in trajno zdravje. Ker je to prvi in najpomembnejši med zakoni zdravljenja, si ga bomo podrobneje ogledali:
Vse bolezni so rezultat oviranega življenja duše in to drži za vse oblike, v vseh kraljestvih.
Ta trditev Prvega Zakona nam sporoča, da je vzrok vseh bolezni v bistvu enak. Vse je odvisno od življenja duše. Če življenje duše ne doseže vseh delov oblike, če je kakorkoli ovirano oziroma ne doteka po pravilnih poteh, nastopi bolezen. Je torej posledica napačnega odnosa med dušo in njeno obliko ter napačne porazdelitve življenjske energije duše.
Oblika in duša sta neločljivo povezani. Izza vsake oblike je prisotna duša, ki to obliko uporablja kot svoje telo, kot tisto, preko česar lahko izkuša in pride v stik z neko ravnjo bivanja. Duša je tisto, kar obliko drži skupaj. To funkcijo duše lahko pri človeku nazorno opazimo ob smrti, ko se prekine vez med fizičnim telesom in dotokom vitalne energije duše. Človek takrat fizično dobesedno ugasne, povezovalna sila duše, ki je obenem telo oskrbovala z življenjsko energijo, pa ne vrši več svoje naloge in telo dokaj hitro razpade. Smrt nastopi ob popolnem umiku vitalne energije duše iz telesa, med tem ko je bolezen odraz njenega pomanjkljivega dotoka in porazdelitve vitalne energije po telesu. Prvi zakon se ne ukvarja s tem, zakaj pride do tega oviranega dotoka življenjske energije duše, predstavi nam zgolj izhodišče, kje iskati izvor vseh bolezni.
Kaj pravzaprav je bolezen? Je oblika disharmonije, pomanjkanja skladnosti in obvladovanja. Je pokazatelj trenja znotraj organizma in ima običajno tako notranji psihološki, kot zunanji fiziološki vzrok. Bolezni je ogromno vrst, vendar pa prav vse predstavljajo neko omejitev oziroma hibo. Zaznamo jo šele takrat, ko je dovolj omejujoča, da jo vzamemo resno. Se sliši smešno? V resnici večino težav preprosto prezremo. Potencialno brbotajo nekje v notranjosti našega organizma, a ne izbruhnejo kot bolezen, vse dokler ne postanejo dovolj akutne, da bi jih zavestno zaznali. Bolezen sama je tako sklop dveh komponent, notranjega ali subjektivnega vzroka in zunanjega oziroma objektivnega vzroka. Beseda zavest pa je sinonim za dušo. Bolezen ima tako objektivno in subjektivno komponento.
Prvi zakon se nanaša na vse oblike v kraljestvih narave. Te oblike imajo dušo, ki se nahaja na tako imenovani poti evolucije. Kraljestva narave so štiri:
- Mineralno kraljestvo
- Rastlinsko kraljestvo
- Živalsko kraljestvo
- Človeško kraljestvo
Vsa štiri kraljestva so podvržena boleznim, njihov vzrok pa je enak.
Umetnost zdravilca je v osvobajanju duše, tako da njeno življenje nemoteno steče skozi celoto organizmov, ki tvorijo neko obliko.
Duši telo vedno predstavlja troje:
- Sredstvo zaznave in stika. Fizično telo na primer človeku predstavlja možnost stika in delovanja na fizični ravni.
- Možnost razvoja.
- Omejitev.
Duša in telo nista eno in isto. Duša telo le uporablja kot svoje izrazno sredstvo. Vsako telo omogoča duši, da skozenj uresniči in izrazi del svoje kvalitete. Človek kot duša oziroma tisto, kar pri človeku imenujemo višji jaz, ob inkarnaciji v telo vstopi z namenom, da skozenj izrazi določen del svoje kvalitete. Duša pri tem mora delovati skozi telo, zgrajeno iz gradnikov, ki so le pomanjkljivo odzivni na kvaliteto, ki jo duša skuša vtisniti svojemu pojavnemu telesu (pojavno telo duše sestavljajo mentalno, čutno in eterično/fizično telo). Zdravilec tako s svojim delovanjem skuša duši pomagati osvojiti nadzor nad izraznimi telesi in njihovimi energijami, da bi skoznje lahko izrazila želeno kvaliteto.
Učinki zdravljenja so najprej psihološki, saj pride do stabilizacije človekovega mentalnega in čustvenega stanja in do večje skladnosti med energijskimi polji. S tem se sprostijo blokade in zastajanja vitalne energije. Ta se nato lahko bolj neovirano porazdeljuje po človekovem energijskem mehanizmu in se pravilneje steka v eterično in fizično telo. Posledica je dobro zdravje in počutje.
Če vitalna energija duše prežema vse dele organizma in nemoteno kroži po njem, je organizem zdrav, drugače pa ne. Kjerkoli torej obstaja neka ovira v pretoku in porazdeljevanju življenjske energije duše, se v organizmu pojavi bolezen. Zdravilčeva naloga je, da odkrije, kje in zakaj prihaja do zastajanja in da s postopnim odpravljanjem vzrokov pomaga duši obnoviti oprijem nad vsoto vseh organizmov, ki gradijo telo.
Tretji zakon zdravljenja
Bolezen je učinek osnovne osredotočenosti človekove življenjske energije. Iz ravni, kjer prihaja do osredotočanja teh energij, izhajajo tisti pogoji, ki so odgovorni za nastanek slabega zdravja. Lahko povzročijo bolezen ali pa poskrbijo za zdravje.
Tretji zakon nadgrajuje prvi zakon zdravljenja. Prvi zakon pojasnjuje, da je bolezen posledica oviranega življenja duše, tretji zakon zdravljenja pa razkriva, kje se dejansko nahaja ovira, ki preprečuje življenju duše, da bi doseglo vse dele organizma.
V Lekciji 2: Energijska telesa človeka smo opisali energijska polja, ki gradijo človekovo osebnost in vsako povezali z določenim stanjem zavesti. Osebnost gradijo tri polja, ki jih imenujemo tudi energijska telesa:
- Mentalno telo – telo oziroma energijsko polje misli in mišljenja.
- Astralno telo – telo oziroma energijsko polje čustev in hrepenenja.
- Eterično telo – telo oziroma energijsko polje vitalnosti.
Ta tri polja kot celota oblikujejo človekovo osebnost oziroma, kot ji tudi rečemo, duševnost ali nižji jaz. Dejavnost duše in vpliv njene energije mora preko subtilnih teles prodreti v fizično telo. Vlogo posrednika in porazdeljevalca energije pa igra eterično telo, ki je v bistvu del fizičnega telesa oziroma je z njim tesno povezano.
Tako je fizično telo zdravo le takrat, ko življenjska energija duše nemoteno prodira skozi vsa tri telesa osebnosti in se na ustrezen način porazdeljuje po celotnem fizičnem organizmu. Tja, kamor je osredotočena človekova zavest, pa se steka tudi glavnina življenjske energije. Kam znotraj osebnosti oziroma njenih energijskih teles je usmerjena življenjska energija, pa je odvisno od stopnje razvoja človekove zavesti in njene osredotočenosti. Človekova zavest je tista, ki usmerja tok življenjske energije in določa njeno porazdelitev.
Ključno vprašanje človekovega zdravja je torej, kje je osredotočena njegova zavest.
V inkarnaciji oziroma, ko smo utelešeni, se naša zavest nahaja znotraj polj duševnosti, torej nekje znotraj treh omenjenih teles. Je kombinacija naših misli oziroma miselnega polja, čustev, želja in hrepenenj oziroma astralnega polja ter aktivnosti oziroma vitalnega polja. Tekom inkarnacije se človek zaveda in zaznava skozi vsa tri polja, vendar pa je vedno osrednji poudarek na enem od njih. Lahko bi rekli, da je to tisti del človekove trojne duševne narave, ki prejema največ njegove pozornosti in s tem tudi življenjske energije.
Na primer visoko razviti človek, z že dodobra izoblikovanim mentalnim telesom, večino svojega »časa« preživi v miselnem svetu, v polju svojih misli in v povezovanju svojega miselnega polja miselnimi polji okolice. Njegova osredotočenost zavesti je mentalna. Nekdo drug denimo sledi svojim željam, neglede kam ga peljejo in bolj ali manj brez razmisleka. Takšen posameznik je osredotočen v svojem astralnem telesu. Tretji na primer ogromno časa posveča svojemu fizičnemu telesu in njegovim aktivnostim. Osredotočen je v svojem vitalnem telesu. To so zgolj trije primeri osredotočenosti.
Dejansko obstaja nešteto možnosti in kombinacij teh treh osnovnih osredotočenosti. Ne glede na to barvitost pa je običajno možno določiti, v katerem telesu oziroma polju zavesti je prisoten največji poudarek in kam se zliva največ človekove življenjske energije. To telo predstavlja tisto polje znotraj človekove duševnosti, ki je odgovorno za njegove težave. Zakaj?
Energija sledi misli oziroma človekovi pozornosti. Človekova pozornost oziroma tisto stanje zavesti, ki mu namenja največ pozornosti, je dejavnik, ki usmerja tok življenjske energije in pogojuje njeno porazdeljevanje. Pri tem je treba poudariti, da toka življenjske energije ne pogojuje le človekova zavest v nekem trenutku, temveč vsota vseh njegovih zavestnih odzivov v preteklosti. Da bi to lažje razumeli, si predstavljajte človekovo zavest kot krajino z nekim reliefom. Po tej krajini tečejo reke, ki predstavljajo tok življenjske energije.
Človek z vsakim svojim zavestnim odzivom na življenje, z vsako svojo mislijo, občutkom in dejanjem, vpliva na topografijo krajine. Vsak njegov odziv pusti na krajini neznatno brazdo. Vendar pa ponavljajoči se enaki odzivi to brazdo vse bolj poglabljajo, dokler krajina ni prepredena z globokimi strugami. Življenjska energija tako kot reka sledi najlažji poti in teče po najglobljih strugah, ki jih je izoblikoval človek sam s svojimi zavestnimi odzivi. Od tega, kam in kako ti tokovi tečejo, je odvisno, kako se bo porazdeljevala »voda življenja« in kako bo preko eteričnega telesa vitalna energija dosegla fizično telo. Vzorci, ki jih je človek izoblikoval med svojim življenjem in tudi prejšnjimi življenji, pogojujejo tok življenjske energije in lahko povzročajo dobro delovanje fizičnega organizma ali pa bolezen. Tam, kjer je osredotočena človekova zavest, tam najaktivneje nastajajo vzorci, ki pogojujejo tok in porazdeljevanje življenjske energije, zato je tam, na tistem nivoju zavesti treba iskati vzroke za težave. Te so lahko psihološke ali fizične.
V knjigi Ezoterično zdravljenje, strani 449-450, najdemo nekaj primerov za čustvena stanja, ki povzročajo tudi takšne ali drugačne fizične težave:
- Nenehna introspekcija, vse oblike bolestnih potlačitev in nasilne pridušitve temeljnih čustev lahko vodijo do resnih težav z jetri, stalnih problemov z želodcem in do rakastih obolenj.
- Kjer sta v zavesti prisotna sovraštvo in globoko nezadovoljstvo ali če je človek nenehno razdražen zaradi nekega posameznika ali skupine ali kjer je prisoten občutek zlorabljenosti, obstaja velika verjetnost, da bo to vplivalo na krvni obtok; človek bo stalno dovzeten za okužbe, lahko se pojavijo bule, vnetja in različne zastrupitve krvi.
- Vzkipljiva narava in stanje nenehne napetosti, slaba volja ali jeza, če stvari ne gredo tako, kot bi si želeli, lahko pripeljejo do katastrofalnih izbruhov, ki bi jih lahko diagnosticirali kot težave z možgani in začasne norosti; povzročajo lahko ponavljajoče se glavobole, ki najedajo človekovo vzdržljivost in nezadržno vodijo v izčrpanost.
Več primerov je v knjigi Ezoterično zdravljenje, strani 450-451.
Kot nam sporoča tretji zakon, pa je obenem področje osrednje osredotočenosti človekove zavesti tudi področje, skozi katero mora priti do ozdravljenja. Pri skupinskem zdravljenju ne bomo usmerjali energije na specifično mesto znotraj človekovega duševnega polja, ampak bomo to delo prepustili pacientovi duši. Iz tretjega zakona zdravljenja pa lahko razberemo, da je vsakršno zdravljenje vedno povezano s spremembo zavesti. Tudi naši pacienti naj bi učinke skupinskega zdravljenja najprej zaznali kot spremembo znotraj svoje duševnosti, šele nato tudi v obliki fizičnega ozdravljenja.
Šesti zakon zdravljenja
Ko so v telesu dejavne graditeljske energije duše, so prisotni zdravje, čista pretočnost in pravilna aktivnost. Če so graditelji Lunarni gospodje in tisti, ki delujejo pod vplivom Lune ter po nareku nižjega osebnostnega jaza, potem so prisotni šibko zdravje, bolezen in smrt.
Šesti zakon nam sporoča:
- Zdravje je prisotno, kadar duša vlada obliki.
- Duša je graditelj oblike, je ustvarjalna sila v pojavnosti.
- Navedeno velja tako za mikro kot za makrokozmos.
- Posledice tega so celovitost, pravilni odnosi in ustrezna aktivnost.
- Do bolezni pride, če obliki ne vlada duša, ampak sile pojavne narave.
- Graditelji oblike so »Lunarni gospodje«, to so fizični, astralni in mentalni elementali.
- Navedeni trije kot vsota sestavljajo osebnost.
- Vsi trije so okultno pod vplivom Lune, ki je simbol oblike in jo imenujemo tudi »mati oblike«.
- Sevanje, ki prihaja iz Lune, skriva v sebi semena smrti in bolezni, Luna je namreč »mrtev planet«.
Ta zakon se ponovno nanaša na odnos med dušo in obliko oziroma telesom. Prva točka šestega zakona, ki pravi, da je zdravje prisotno, kadar duša vlada obliki, se morda na prvi pogled zdi protislovna. Kaj ni duša tisto, kar gradi, organizira in vzdržuje obliko oziroma telo s svojo življenjsko energijo? Kaj ni potemtakem duša tista, ki nadzoruje in obvladuje obliko? Takšna vprašanja nas popeljejo v svet zapletenih odnosov med dušo in njenim izrazom v treh svetovih, osebnostjo.
V Lekciji 1: Narava duše smo spregovorili o naravi duše in pomenih besede duša in predstavlja izhodišče za razumevanje v nadaljevanju podanih tez.
Vsak človek je tekom inkarnacije pogojen s tremi oblikami zavesti oziroma dušami, katerih pogojevalna moč je odvisna od stopnje njegovega razvoja. Te oblike zavesti so:
- Duhovna duša. Predstavlja človekov višji Jaz. Je vir življenja inkarniranega človeka. Je človekova resnična identiteta. Skozi dolg proces evolucije, skozi mnoštvo inkarnacij si prizadeva, da bi svoj izraz, to je osebnost, prežela s svojimi kvalitetami in jo naredila odzivno na svojo energijo in vodstvo.
- Duša osebnosti oziroma duševnost ali nižji jaz. Gradijo jo energije slojev oziroma teles človekove duševnosti. To so mentalno telo, čutno ali astralno telo in vitalno ali eterično-fizično telo. Ta energijska telesa skupaj predstavljajo nosilce človekove zavesti v inkarnaciji. Iz inkarnacije v inkarnacijo se postopoma izoblikujejo in razvijajo. Je tisto, s čimer se večina od nas istoveti. Med inkarnacijo človekova duševnost živi relativno samostojno življenje. Z duhovno dušo je povezana z življenjsko nitjo, ki jo sicer vzdržuje, vendar pa duhovna duša pri večini ljudi še nima večjega vpliva.
- Duše gradnikov teles. To so različne atomarne enote energije, ki sestavljajo fizično telo in telesa duševnosti. So njihova inertna involucijska življenja. So polarno nasprotje obeh, v prejšnjih točkah omenjenih zavesti, ki predstavljata zavesti na evolucijskem loku. Predstavljajo omejitev, inercijo, vse kar se upira duhovnemu razvoju. Težnja evolucijske duše je širjenje zavesti in zbliževanje z božanskim. Težnja involucijske duše je odbijanje božanskega in težnja k materialnemu.
Vse te tri oblike zavesti gradijo človeka v treh svetovih (fizičnem, čustvenem in mentalnem). Od dinamike njihovega odnosa pa je odvisno zdravstveno stanje človeka. Šesti zakon je jasen, če človeka pogojujejo lunarne sile, kot imenuje involucijsko dušo gradnikov teles, je prisotna bolezen, če mu vlada energija evolucijske duše, je prisotno zdravje.
Vsaka od treh zavesti, ki gradijo človeka, ima svoj način razvoja:
- Duhovna duša oziroma višji jaz, katere vpliv je gledano na povprečnega človeka še zelo majhen, skuša svoj izraz, osebnost, prežeti s kvaliteto ljubezni, ki prinaša povsem novo obliko zavesti. Individualizirano zavest osebnosti skuša razširiti iz individualne na planetarno raven, iz občutka individualne ločenosti, v občutek kolektivne vzajemnosti. Da bi ji to uspelo, se mora duša osebnosti razviti do stopnje, ko postane odzivna na energijo duhovne duše in tako privlak oziroma mik duhovne duše postane močnejši od mika izkustva v treh svetovih.
- Duša osebnosti oziroma človekova duševnost ali nižji jaz se razvija preko izkustva v inkarnaciji. Razvija se preko odnosov, na primer s preživetjem na fizični ravni, s čustveno čutečimi odnosi z drugimi dušami in z odnosi v svetu misli. Postopoma prečiščuje svojo naravo in se uči obvladovanja involucijskih duš gradnikov njenih teles. Njen cilj je razvoj vseh treh energijskih teles in pripadajoče zavesti, tako da človek postane vitalno aktivno, čustveno bogato in intelektualno ustvarjalno bitje. Z razvojem intelektualne narave se tri telesa duševnosti postopoma združijo v eno usklajeno celoto, ki ji ezoterično pravimo osebnost. Ko duša osebnosti zgradi svojo individualno, močno in inteligentno osebnost, postane zrela za tako imenovano presvetljevanje s strani duhovne duše.
- Duša gradnikov se razvija z upiranjem. Njihov upor je nasprotna sila povezovalni sili evolucijskih duš (osebnosti in duhovne). Njihov cilj je preiti na pot evolucije. Da pa to dosežejo, se mora njihovo življenje izprazniti vseh obstoječih kvalitet. Duša na poti evolucije osvaja duhovne kvalitete, duša na involucijski poti pa mora odvreči svoje obstoječe kvalitete. Evolucijska in involucijska duša gradnikov sta v nenehnem konfliktu. Ko evolucijska duša popolnoma nadvlada involucijsko in jo »izprazni«, involucijska duša preide na pot evolucije. To se zgodi, ko duhovna duša zavlada duši osebnosti.
Povedano enostavneje, duhovna duša si prizadeva zavladati osebnostni duši. Osebnostna duša mora najprej razviti celovito zavest v treh svetovih inkarniranega izkustva (na fizični, čustveni in mentalni ravni zavesti), prečistiti oziroma obvladati elementalne gradnike svojih teles, nato pa razviti poslušnost duhovni duši. Elementalni gradniki pa morajo skozi celoten proces preiti na pot evolucije in opustiti svojo obstoječo kvaliteto.
Trem dušam lahko v prispodobi pripišemo vloge v dramski igri:
- Duhovna duša je režiser in scenarist.
- Osebnostna duša so igralci.
- Duše gradnikov so rekviziti in scena.
Ena od ključnih ciljev skupinskega zdravljenja je povečati dotok vitalne energije duhovne duše v dušo osebnosti in tako okrepiti njeno zmožnost obvladovanja elementalnih involucijskih duš. To je osrednje sporočilo šestega zakona zdravljenja.
Sedmi zakon zdravljenja:
Ko življenje oziroma energija neovirano in pod pravilno usmeritvijo teče do svojega izoblikovanja oziroma precipitacije (odgovarjajoče žleze), se oblika odzove in bolezen izgine.
Sedmi zakon razlaga, kako se delo z energijami na subjektivnih ravneh na koncu odrazi v delovanju fizičnega telesa in v psihološkem stanju človeka. Pri zdravljenju vitalna energija duše najprej preide mentalno in astralno telo, nato pa se preko ustreznih centrov oziroma čaker porazdeli po eteričnem telesu. Vsak od glavnih sedmih centrov je povezan z eno od endokrinih žlez, in sicer:
- Temenski center ................ epifiza
- Ažna center ....................... hipofiza
- Grleni center ..................... ščitnica
- Srčni center ....................... timus
- Center sončnega pleteža ... trebušna slinavka
- Sakralni center .................. spolne žleze
- Korenski center .............…. nadledvični žlezi
Obstajajo sicer tudi drugi, nižji centri in pripadajoče žleze, vendar pa so ti podrejeni delovanju enega od sedmih glavnih centrov. Človekovo psihološko stanje v fizičnem telesu je povsem pogojeno z delovanjem žlez. Pri skupinskem zdravljenju se moramo zavedati, da delamo z zelo konkretnimi energijami, natančneje z vitalno energijo in z energijo ljubezni. Ti se preko energijskih teles, zgrajenih iz centrov sile in silnic, prelijejo do fizičnega telesa, kjer poskrbijo za skladnejše delovanje (energija ljubezni) in vitalnost (vitalna energija).
Več o telesih človeka si lahko preberete v Lekciji 2: Energijska telesa.
Zdravilne energije sestopajo iz notranjih »subjektivnih« nivojev preko posrednikov. Ti posredniki so človekova energijska telesa. V teh energijskih telesih se nahajajo energijski centri oziroma čakre, ki te energije zbirajo in poskrbijo za njeno porazdeljevanje.
Več o energijskih centrih oziroma čakrah si lahko preberete v Lekciji 3: Centri in žleze.
Energije tako prehajajo preko:
- Egoičnega telesa oziroma telesa duše v
- Mentalno telo, nato v
- Astralno telo, od koder se prelivajo v
- Eterično telo in na koncu dosežejo
- Fizično telo preko sistema endokrinih žlez.
Vsa telesa so medsebojno povezana z zapletenim sistemom centrov. Eno najpomembnejših teles v povezavi z zdravjem je eterično telo, ki je presečišče za vse energije človekovih energijskih teles, kot tudi sidrišče vseh energijskih centrov oziroma čaker. Vsako človekovo subjektivno stanje, vsaka njegova misel in občutek, vsak psihološki odziv, vse se odrazi v energijskem stanju eteričnega telesa in v stanju sedmih glavnih centrov. Stanje eteričnega telesa pa se nato samodejno odrazi v delovanju endokrinega sistema in v fizičnem telesu.
V knjigi Ezoterično zdravljenje, stran 496 lahko preberemo:
Endokrini ali žlezni sistem natančno odslikava vsako stanje centrov. Med inkarnacijo teče skozenj energija življenja; pri visoko razvitem človeku je njen tok neoviran in pravilno usmerjen, medtem ko je pri nerazvitem ali povprečnem človeku tok oviran in nepopolno usmerjen; človeška oblika se preko sistema žlez ali odziva ali ne odziva na obdajajoči svet energij. Če to povežemo s temo zdravljenja, je lahko človek zdrav in močan ali pa bolan in slaboten, odvisno od stanja njegovih centrov in njihovega izoblikovanja oziroma precipitacije, to je endokrinih žlez. Ne smete pozabiti, da so na fizični ravni centri glavni posredniki za delovanje duše, preko katerih ta izraža življenje in kvaliteto, odvisno od dosežene razvojne stopnje, kakor tudi, da je sistem žlez zgolj neizogiben učinek centrov, preko katerih deluje duša. Zato žleze povsem natančno odslikavajo razvojno stopnjo človeka, ki mu jo je uspelo doseči ter so skladno z njegovim razvojem odgovorne za pomanjkljivosti in omejitve oziroma njegove za sposobnosti in doseženo popolnost. Delovanje žlez torej pogojuje, nadzoruje in določa človekovo delovanje in vedênje na fizični ravni, žleze same pa so pogojene, nadzorovane in določene z naravo, kvaliteto in življenjskostjo centrov, medtem ko centre pogojuje, nadzira in določa duša, ki krepi svoj vpliv tekom evolucije.
Naš pristop k skupinskemu zdravljenju je prilagojen zdravilcem začetnikom (in v tem času smo praktično vsi začetniki). Porazdeljevanje vitalne energije preko energijskih teles in centrov bomo prepustili inteligenci pacientove duše. S svojim delovanjem bomo pacientom pomagali le okrepiti stik njegove duše z osebnostjo in jim pomagali pri prečiščevanju energijskih teles oziroma osebnosti.
Več o vseh desetih zakonih zdravja in pripadajočih pravilih si lahko preberete v tretjem delu knjige Ezoterično zdravljenje.