Smernice za boljši jutri

Prehajamo skozi obdobje naglih transformacij. Spreminja se namreč temeljna nota sveta. Odhaja šesti žarek, ki je s svojo kvaliteto odločilno zaznamoval preteklo človeško razvojno obdobje. Vstopa sedmi žarek, ki s svojim vplivom vnaša nove kvalitete in sili staro v preoblikovanje ali uničenje. Vzporedno z menjavo temeljne žarkovne note pa vstopamo tudi v novo astrološko dobo vodnarja, ki bo prenesla težišče iz mistično-religijsko-intuitivne zaznave sveta in zavesti na razumsko-znanstveno-ustvarjalno zavest. Oba omenjena prehoda sta odraz svetovnih ciklov nad katerimi človeštvo nima nikakršnega nadzora. Še kako pa lahko vplivamo na to, kako se bomo nanje odzvali, kako natančno bomo izrazili novo uveljavljajoče se kvalitete, koliko časa bomo za to potrebovali in kako uspešni bomo z opuščanjem starih vzorcev.

Eno od poslanstev Modrih knjig je, da nam osvetlijo ozadje tega prehoda in nam pomagajo zavestneje zaživeti z novimi energijami.

V svetu energij in sil

Prihod sedmega žarka

Svet zaznavamo skozi naša čutila. Z njimi zlahka živimo in delujemo v fizičnem svetu, a nam dejansko izrisujejo zelo omejeno podobo stvari. Brezčasna modrost uči, da v svetu ne obstaja drugega kot energija in sila. Po izročilu starodavnih filozofij in modrecev, zlasti tistih Vzhoda, je vesolje zgolj ples energije, ki privzema različne oblike, med oblikami pa se razvijejo sile oziroma odnosi, ki delajo svet takšen, kakršen je. A dokler smo omejeni na zaznavo sveta izključno preko naših čutov, nam je takšno pojmovanje dokaj tuje. Energijo denimo zaznavamo samo kot toploto ali elektromagnetizem.

Zagato omejenosti naših čutov in posledične omejenosti v globljem zaznavanju resničnosti sveta rešujemo na dva načina:

• Materialistično-znanstveni način. Znanost, ta hčer naše vedoželjnosti, neprestano išče načine, kako prodreti globlje v zaznavo sveta, kako videti dlje in kako izmeriti tisto, kar našim čutom ostaja skrito. Z uporabo naprav, ki so v bistvu podaljški naših čutov, znanost s sistematičnim in objektivnim opazovanjem prodira vedno globlje v dejanski ustroj sveta in že prihaja do zelo podobnih zaključkov, kot so jih skozi zgodovino imeli starodavni mistiki, ki pa so k opazovanju sveta pristopali na povsem drugačen način.
• Mistično-verski način. Mistika, ta hčer naše težnje po združitvi s celoto, že od nekdaj žene posameznike k odmiku oziroma abstrakciji, k spoznanju Tega, kar je v ozadju vse zavesti in vsega bivanja, ter k doseganju poenotenja s Tem virom, absolutnim ali Bogom. Mistiki se niso posvečali materialnemu opazovanju sveta in razširjanju naših zaznavnih zmožnosti čutil, kot to počne znanstveni pristop. Njihov pristop je bil praktično diametralno nasproten. Poskušali so izstopiti iz svoje ujetosti v čute in iz svoje z njimi omejene zaznave ter vstopiti v stanje čistega zavedanja. Če znanost proučuje predvsem materialni svet, njegovo naravo in odnose v njem, mistika oziroma ezoterika proučuje zavest, njeno naravo in njene odnose. Mistik se poda v notranji svet in poskuša odmisliti svoje fizične čute. Njegova metoda je meditacija, subjektivno opazovanje in analiza. Znanstvenik se podaja v zunanji svet in poskuša odmisliti predsodke svojega uma ter svet opazovati kot zvedav otrok. Njegova metoda je sistematično merjenje, objektivno opazovanje in analiza.

Seveda so povedano široke posplošitve in med obema osrednjima pristopoma vsekakor obstajajo presečne množice, kot naprimer psihologija, matematika in bolj praktične veje ezoteričnega delovanja.

Zanimivo, da danes kljub razlikam v pristopu določene veje znanosti in določene veje misticizma že prihajajo do podobnih zaključkov. Spoznanja kvantne fizike se že približujejo mističnemu pogledu kozmičnega plesa in povezanosti vsega v skupno polje. Podobno se dogaja tudi v medicini (raziskovanje placebo učinka) in biologiji (epigenetika). Po drugi strani mistiki odkrivajo, da visoka stanja zavesti, imenovana nirvana, samadhi, moksha, satori, niso stanja praznine in negibnosti, temveč so polna življenja, vsebine, potenciala, ustvarjalnih idej in pobud. Ob teh spoznanjih mistični pristop dobiva bolj praktično noto in spoznava, da je to gibanje del enega povezujočega polja, ki so mu religije enostavno rekle Bog ali Božanstva.

Modre knjige skušajo prikazati, da gre pri znanosti in religiji za dva zorna kota na resničnost in da sta pomembna oba. Mislece tako z enega, kot z drugega pola vabijo k združevanju subjektivnega in objektivnega, saj si bomo le tako lahko ustvarili celovito sliko sveta in razumeli našo vlogo v njem. Za izgradnjo nove kulture in civilizacije, ki bo odražala novo uveljavljajoče se energije, je ključno, da se naučimo opazovati svet kot organizirano energijo in začnemo proučevati odnose med objektivnimi (manifestiranimi) energijami ter med subjektivnimi (v manifestiranem še neizraženimi) energijami. To bo zahtevalo sintezo znanstvenega in mističnega pristopa. Znanstveniki bodo morali sprva vsaj teoretično dopustiti možnost obstoja subjektivnih energij in njihovih vplivov ter se naučiti več pozornosti namenjati zavesti opazovalca, mistiki pa se bodo pri svojem raziskovanju subjektivnih svetov morali naučiti bolj znanstvenega pristopa in praktičnosti.

Iskanje harmonije skozi konflikt

Konflikt je zvezda stalnica človeštva, naš zvesti spremljevalec. Je odraz naše nezrelosti, obenem pa metoda našega zorenja. Temeljni žarek človeštva je četrti žarek, s pomenljivim imenom Žarek harmonije skozi konflikt. Vloga človeštva znotraj planetarnega organizma je služiti kot most med notranjimi, subjektivnimi svetovi in med zunanjimi, objektivnimi svetovi. Mistično povedano je namen človeštva postati komunikacijski kanal med Bogom in Njegovim stvarstvom. Povedano drugače, morda malo bolj znanstveno, je vloga človeštva trojna:

• ozaveščanje ustvarjalnega namena, izoblikovanega v zavesti Bitja, ki se izraža skozi celotni zemeljski organizem,
• razumevanje tega namena,
• njegova konkretizacija z ustvarjalnim delovanjem na nižjih ravneh zavesti.

Smo torej tista bitja, ki smo zmožna v manifestirano planetarno stvarstvo vnašati nekaj novega in to nekaj novega je tisto, kar nam narekujejo višje ustvarjalne energije. Vsi ljudje se nezavedno, peščica pa že zavestno, odzivamo na te ustvarjalne energije in jih hočeš nočeš vnašamo v naša življenja, okolje in odnose. Od nas je odvisno, kako se na energije odzivamo in kako uspešni smo pri ustvarjalni konkretizaciji njihovih kvalitet, ne moremo pa vplivati na naravo energij, niti na ritem njihovega vliva, ki je v domeni višjih ustvarjalnih inteligenc planeta. Te energije so eden od dveh temeljnih gonil konflikta znotraj človeštva. Predstavljajo evolucijski pritisk, ki nas žene naprej in navzgor, k ozaveščanju, ponotranjanju in izražanju vedno novih in novih kvalitet. Da pa se novo lahko uveljavi, se mora staro umakniti in preoblikovati. Stari vzorci s svojo inertno silo predstavljajo zaviralno silo, ki skuša stvari ohranjati takšne, kakršne so. Človeštvo je tako vedno sredi konflikta med starim in novim. Ta konflikt je prisoten v vseh porah našega življenja. Imenovali bi ga lahko konflikt med energijami in silami.

Konfliktov znotraj človeštva pa ne povzročajo samo višje razvojne energije, ki se skušajo uveljaviti. Drugo temeljno gonilo konfliktov so želje in potrebe človeštva. Vsak posameznik in vsaka skupina znotraj človeštva ima svoje potrebe, težnje, želje in hrepenenja. Te predstavljajo motor našega življenja. So kot magnetične niti, ki izvirajo iz našega bitja in tečejo v svet, da bi k nam pritegnile tisto, kar si želimo. Predstavljajo silo prisvajanja, ki je najnižji odsev energije ljubezni. Med željami posameznikov in skupin se vzpostavi trenje in pojavi konflikt. Večina konfliktov je posledica boja med željami oziroma interesi. Imenujemo jih lahko konflikti med silami.

Kot zanimivost navajam izsek iz Petega Zakona Zdravljenja iz knjige Ezoterično zdravljenje:

Konflikta teh energij s silami in sil med seboj povzročata človekove telesne bolezni. Konflikt prve in druge obstaja, vse dokler se ne doseže vrh gore – prvi veliki vrh. Vse bolezni nastanejo kot posledica boja med silami, enako tudi vse težave in telesne bolečine, ki iščejo odrešitev v smrti.

Bolezni posameznika imajo isti vzrok kot bolezni skupin in bolezni človeštva kot celote. Naša naloga je, da kot posamezniki, kot člani kakršnekoli skupine (družinske, interesne, verske, ideološke, politične, narodnostne, razredne…) in kot celotno človeštvo najdemo harmonijo med silami, ki izhajajo iz nas ter ravnovesje med silami in ustvarjalnimi razvojnimi energijami.

Konflikt sedanjega sveta

V zadnjem stoletju smo bili priča enemu največjih konfliktov v znani človeški zgodovini. Zaobjel je praktično celotno človeštvo in upravičeno postal znan kot svetovna vojna. V ozadju tega konflikta so bile novo uveljavljajoče se energije, ki so trčile ob stare sebične vzorce. Na srečo so iz njega kot zmagovalke izšle napredne sile, ki so se zavzemale za nove ideale, kot so na primer človekove pravice, demokracija, enakopravnost, štiri svoboščine, solidarnost, nesebičnost, neškodljivost, družbena odgovornost, bratstvo. Vse to so ideali, ki so predstavljali najboljši izdelek človeške zavesti pretekle razvojne dobe. Čeprav je te ideale utelešal Kristus, ki je ustoličil preteklo dobo, smo kot celotno človeštvo rabili dolgih 2000 let, da smo jih ponotranjili. Šele na koncu iztekajoče se dobe se nam počasi bliska, da se morajo ti ideali in vrednote preliti v naše življenje in odnose, tako med posamezniki kot med skupinami.

A poznati ideal in živeti ideal sta dve različni stvari. V dobi, ki prihaja in jo vizionarji včasih imenujejo tudi Zlata Doba, bodo morali vsi ti ideali postati del naše civilizacije in kulture. Njihovo uresničevanje bo spremljal močan odpor starih vzorcev, ki se bodo po vsej verjetnosti začasno še celo okrepili. Bitka med starim in novim je neizbežna, vprašanje je le, kako in kje bo potekala. Lahko samo upamo, da se bo glavnina trenj odvijala na mentalni ravni, s soočenjem različnih idej, ideologij, idealov, vrednot in želja, ne pa na fizični ravni v obliki vojne.

Nekaj nasprotujočih se idealov:

To je le nekaj nasprotujočih si idealov, ki trgajo našo družbo in povzročajo zmedo današnjega sveta. Pri tem je vredno omeniti, da stari ideali niso »napačni«. So zgolj omejeni. Nekoč so človeku res predstavljali korak naprej, danes pa izrazu notranje božanskosti predstavljajo omejitev. Na primer, znana zapoved »ljubi svojega bližnjega« je prepotreben ideal, ki predstavlja temelj dobrih odnosov s soljudmi. A če želimo storiti korak naprej, moramo to zapoved razširiti na »ljubi vse ljudi«. Še en dober in zelo aktualen primer je naš odnos z naravo. Z razvojem uma in posledično zmožnosti, da do neke mere obvladujemo sile narave, človeštvo počasi odkriva svojo vlogo znotraj večjega organizma zemlje. Človeštvo se mora sčasoma naučiti postati posrednik med višjimi svetovi in kraljestvi narave. S tem bomo lahko na danes še dokaj nesluten način izjemno pospešili razvoj zavesti znotraj kraljestev narave in vanje vnesli nov red. Za zdaj žal delujemo še dokaj slepo. Narava nam predstavlja predvsem tisto od koder si vzamemo kar pač rabimo. Skušamo si jo podrediti, prilagoditi našim potrebam. V svoji nevednosti in lakomnosti smo šli seveda predaleč in danes že plačujemo ceno naše kratkovidnosti. Kriza onesnaženosti našega ranjenega planeta in kaotičnost podnebja nas bo prisilila, da se zavemo svoje odgovornosti do okolja in celote. Pot do tja pa bo polna konfliktov, ki jih bodo povzročali sebični interesi in naša nepripravljenost, da spremenimo svoj življenjski vzorec.

Lahko bi rekli, da osrednji konflikt poteka med sebično in nesebično zavestjo. Pri tem se moramo zavedati, da sebičnost ni samo stvar posameznika, ampak tudi skupin, kot so to na primer religija, družine, podjetja, združenja, interesne in poklicne skupine, ideološke in politične skupine, narodi, razredne skupine, rase. Vse to so skupine, skozi katere se izraža sebični interes. Problem je globok in vseprisoten.

Izvor problema sebičnosti je v našem odnosu do sebe, v našem istovetenju. Dokler se istovetimo s svojo zunanjo naravo in njenimi vlogami, smo podvrženi sebičnosti in konfliktom. Povsem smo še stopljeni z našo zunanjo identiteto, s svojim imenom, narodom, ki mu pripadamo, kulturo in jezikom, ki smo ju ponotranjili, s svojo družbeno vlogo in statusom, s svojimi prepričanji, s svojimi občutki in željami ter s svojim značajem in navadami. Niti na kraj pameti nam ne pade, da ta jaz predstavlja zgolj majhen delček, zgolj enega od možnih izrazov notranjega oziroma Višjega Jaza, ki je naša resnična identiteta. Naša resnična identiteta je to, kar Modre knjige imenujejo duša, je zavest, ki se zaveda svoje istovetnosti z vsem kar obstaja. V razmislek na tem mestu navajam mantro drugega žarka, ki predstavlja temeljni žarek naše solarne evolucije:

               »Ničesar drugega ni kot Jaz!«

Ta izrek zlahka zavede in zdi se, kot da pravzaprav poveličuje egocentričnost. Globlji pomen se razkrije šele s temeljitim razmislekom in intuicijo, do dejanskega spoznanja tega zavedanja oziroma stanja zavesti pa lahko pridemo zgolj z izkustvom. Vstop v to izkustvo je možen le z vrha gore, na katero se je treba povzpeti. Modre knjige, zlasti Razprava o beli magiji, predstavljajo enega od najboljših vodičev po gorskih strminah.

Na vrhu gore se srečamo z našim Višjim Jazom oziroma dušo. Višji jaz, naša dejanska identiteta, je tisto, kar je vedno stalo izza našega razvoja. Je vir našega življenja, uma in individualnosti. Kot človeška bitja se učimo, kako postati izraz notranjega Jaza. Navidezno smo dva jaza, eden se zaveda svoje enoti z vsem oziroma svoje univerzalnosti, drugi pa se zaveda svoje edinstvene identitete oziroma svoje individualnosti. To, čemur danes pravimo duhovnost, je pot, na kateri postopoma pride do združitve in do pristnega izraza univerzalnosti skozi individualnost. Z drugimi besedami naša običajna zunanja zavest jaza se mora poenotiti z notranjo zavestjo Višjega Jaza. To je proces številnih zaporednih stopnic, ki jih osvajamo skozi življenjsko izkušnjo. Hodimo sicer individualno, a vsak individualni korak naprej in navzgor malenkostno doprinese k dvigu celotnega človeštva. Ezoterično temu pravimo Zakon skupinskega napredovanja, ki je podrobneje opisan v knjigi Ezoterična psihologija II.

Zavest Višjega Jaza ne pozna konflikta. Zaveda se, da je v ozadju vseh malih jazov, vseh posameznih ljudi, eden in edini Jaz, ki se izraža skozi mnoštvo. Konflikt izhaja iz občutka ločenosti in nerazumevanja. Ko občutek ločenosti izgine in se nerazumevanje umakne srčnemu uvidu, konflikta ni več. Z zavestjo Višjega Jaza spoznamo, da so tisto, čemur pravimo »zlo«, zgolj napačno izražene božanske zmožnosti v nas. Zavedanje povezanosti vsega z vsem je temelj neomajnega sočutja, potrpežljivosti in razsodnosti, ki razblinijo vsakršen konflikt oziroma trenje.

A od tega stanja zavedanja smo še precej oddaljeni, hkrati pa smo mu bistveno bliže, kot pred recimo dvesto leti. Za to sorazmerno naglo prebujanje človeštva so odgovorni predvsem prebujanje uma pri povprečnem človeku in vplivi pritekajočih razvojnih energij, ki nam dajejo priložnost za pristnejšo uglasitev zunanje zavesti na zavest Višjega Jaza. Ta proces uglaševanja je sam povzročitelj številnih konfliktov znotraj posameznika in v človeštvu. Kako intenziven bo ta konflikt in kako hitro bo iz njega izšla nova kultura in civilizacija, pa je odvisno od vsakega od nas in predvsem od tega, ali se bomo zavestno, dejavno in hote postavili na stran razvojnih energij ter v kolikšni meri se bomo zavestno, dejavno in hote pripravljeni podrediti notranjemu vodstvu duše oziroma Višjega Jaza.

Vrata v to višjo zavest se odpro, ko se nižja zavest po svoji noti in kvaliteti dovolj približa kvaliteti duše oziroma Višjega Jaza. To je dolgo popotovanje, ki ga hodimo skupaj, a vsak samostojno. V nadaljevanju si bomo ogledali nekatere ideje in ideale, ki nas bodo približali temu cilju, sčasoma iz obličja sveta pregnali konflikt ter uvedli bolj harmonične življenjske pogoje, v katerih se bo lahko razvila prava, preudarna, na modrosti in ljubezni utemeljena ustvarjalnost.

Ideje in ideali nove dobe

Modre knjige veliko pozornosti namenjajo ozaveščanju in konkretizaciji idealov, ki nas bodo približali notranjemu svetu duše in boljšim medčloveškim odnosom ter izpolnjevanju vloge, ki nam je kot človeštvu namenjena znotraj planetarnega organizma.

Nekatere ideje in ideali, ki čakajo na konkretizacijo so:

• Povezanost. Povezani smo bolj, kot se zavedamo. Povezani smo z naravo, povezani smo med seboj in povezani smo z božanskim. Vsi skupaj tvorimo eno celoto, en organizem. Če katerikoli del organizma ne deluje dobro, trpi celoten organizem. Spoznanje povezanosti je ključno za prenehanje konfliktov, ki so zgolj odraz naše nevednosti in nezmožnosti poistovetenja z drugim.
• Delitev dobrin. Vsi imamo določene potrebe, ki jih je treba zadostiti, če sploh želimo razvijati notranjo kulturo in ustvarjalne zmožnosti (lepo prikazane v piramidi Abrahama Maslowa). Sramota vseh nas je, da na planetu obilja, kakršen je naša Zemlja, toliko ljudi nima osnovnih sredstev za preživetje. Nepotešenost osnovnih potreb velikega dela človeštva in nepotešljivost pohlepa peščice človeštva so temeljni viri konflikta na Zemlji.
• Pravičnost. Temelj pravičnosti je božanska narava vsakega človeka. Danes je pravičnost žal še vedno sužnja moči. Pomen pravičnosti, ki bi moral odsevati vrednote svobode, enakopravnosti in bratstva, še ne utripa v ritmu našega srca, temveč v ritmu naših ozkih interesov. Pravičnost in vse v njej zajete vrednote, je pogoj za vzpostavitev skladnejših medčloveških odnosov, zlasti odnosov med skupinami. Brez pravičnosti je konflikt neizbežen.
• Rojstvo bolj subjektivne kulture. Sodobna družba in njena kultura je zelo storilnostno naravnana in materialistična. V razumevanju sveta in načinu življenja smo se pomaknili bolj na površino. To je naravna posledica množičnega prebujanja konkretnega uma in njegovega zanosa po odkrivanju. Um, ki je naše orodje iskanja resnice in razumevanja, se je pomaknil v polje vidnega, merljivega in objektivno preverljivega, ob tem pa počistil z mističnim pojmovanjem resničnosti, ki pa je ob vseh zmotah in zablodah vsebovalo tudi srž intuitivne resnice. A z nadaljnjim razvojem uma bomo s tem, našim najmogočnejšim orodjem, ponovno prodrli v notranje subjektivne in abstraktne svetove ter spoznali zakonitosti njihove povezanosti z objektivnimi svetovi. Iz teg se bo rodila kultura, ki bo predstavljala sintezo uma in intuicije oziroma abstraktnega uma.
• Spajanje znanosti in religije.

Smernice za boljši jutri so podrobneje obdelane v naslednjih knjigah:

Pisma o okultni meditaciji

Razprava o beli magiji

Ezoterična psihologija 1