Človekov razvoj in reinkarnacija
Človek je skrivnostno bitje. Vsak posameznik se sicer zaveda samega sebe. Poznamo svoje želje, zanimanja, usmeritve, sposobnosti, a dejansko ne vemo od kod prihajajo. Zakaj smo takšni, kakršni smo? Zakaj se odzivamo enkrat tako, drugič drugače? Zakaj nam je nekaj všeč, nekaj pa ne? Zakaj ob nečem občutimo ugodje in zadovoljstvo, pri drugih stvareh in odnosih pa občutimo nezadovoljstvo in trpimo? Od kod se rojevajo naše misli in zakaj so takšne? Od kod črpamo sveže ideje?
Večinoma si o teh vprašanjih ne belimo glave, a prav takšna vprašanja, če se le drznemo zagristi vanje, nas popeljejo k raziskovanju samega sebe in odkrivanju, kaj pravzaprav smo. Odgovor na to je vse prej kot lahek.
Igra v igri
Vse kar smo v danem trenutku je produkt naše preteklosti, vseh naših zavestnih odzivov, odnosov, vlog in odločitev, zavestnih ali nezavednih. Preteklost je shranjena v našem spominu, ki običajno ne seže dlje kot v zgodnje otroštvo, in v naših podzavestnih vzorcih, ki smo si jih izoblikovali skozi življenjsko izkušnjo. Naša zavest se je sposobna gibati samo v okvirih spomina in naše izoblikovane narave. A to je le zgodba, ki se kaže na površju.
V ozadju naše življenjske zgodbe, vloge, ki jo igramo na danem odru, pa je prisotna zavest, ki pozna našo celotno razvojno zgodbo in nas vodi od vloge do vloge, iz življenja v življenje, od enega odra do drugega, dokler se igralec ne zave, da ni vloga, ki jo igra, temveč režiser, ki z različnimi vlogami svojega igralca pripravlja na to, da bo sposoben zavestno odigrati svojo vlogo v povsem drugi igri, igri planetarnega razvoja zavesti.
Eno od temeljnih sporočil Modrih knjig je: »Človek, ti nisi vloga, ki jo igraš!«
Če nismo to, kar mislimo, da smo, občutimo, da smo in živimo, kaj pa smo potemtakem? To vprašanje ali morda bolje rečeno slutnja, se na določeni stopnji razvoja porodi v vsakem od nas. Takrat postanemo zreli, da se podamo na zavestno duhovno pot, ki ni nič drugega, kot dvig zastora v ozadju naše običajne igre in spoznanje režiserja.
Duša in inkarnacija
Na omenjeni stopnji se danes nahaja vedno več ljudi. Učitelji človeštva, ki so bili vedno z nami in so čakali dobesedno celo večnost, da bo kritična masa človeštva dosegla to prelomnico, so nam zato v preteklem stoletju predali številne nauke o človekovi resnični naravi in razvoju njegove zavesti. Eden takšnih naukov je zapisan tudi v Modrih knjigah.
Človeka predstavijo kot troedinost duha, duše in človeškega bitja:
- Duh predstavlja vir življenja in namena, ki se mora uresničiti skozi celotno človeštvo in zemeljsko stvarstvo. Duh je neločljiv del zavesti Enega, celote, ki jo lahko imenujemo Bog ali kako drugače.
- Duša predstavlja most med duhom in človeškim bitjem; je skrbnik določenega dela ustvarjalne ideje duha in učitelj, ki pripravlja človeško bitje, da dozori do stopnje, ko bo lahko utelesila in ustvarjano izrazila del ustvarjalne ideje duha, ki ji je bil zaupan. Duša je neločljiv del skupinske zavesti.
- Človeško bitje je to, česar se zavedamo in na kar mislimo takrat, ko rečemo »Jaz sem…«, je zgolj zunanji, utelešeni izraz človekove troedinosti. Če je duh ocean in duša del tokov znotraj oceana, je človeško bitje ena od neštetih kapljic vode v oceanu. Človeško bitje predstavlja individualizirano zavest, ki je navidezno ločena od skupinske zavesti duše.
Cilj te troedinosti je, da se spoji v eno samo zavest in da se v najnižjemu, v človeku kot individualizirani zavesti, prebudi odzivnost na zavest duha, s čimer človek zavestno in hote postane izraz božanskega ustvarjalnega vidika.
To je enostavno zapisati, a doseganje tega obsega celotno človekovo razvojno pot. Ta poteka skozi številne inkarnacije, življenja, v katerih se utelešamo vsakič v drugačni vlogi, a igralec ostaja isti.
Inkarnacija
Kaj je inkarnacija? Inkarnacija je izkustvo duše skozi človeško bitje na fizični ravni. Skozi proces inkarnacije duša privzame pojavno obliko oziroma postane človeško bitje. Oblikuje si svojo kapljico, kamor zlije svoje življenje. S tem se razvije nova zavest, tisto, čemur pravimo človeško bitje. Duša s tem dobi možnost, da zaživi, občuti in deluje znotraj nivoja zavesti, ki je bistveno nižji od njenega, na katerem se zaveda oceana in svoje neločljive povezanosti z njim. Za vstop v nižje nivoje zavesti duša plača strahovito ceno. Cena njenega sestopa v inkarnacijo je popolna pozaba lastne narave in zavesti ter povezanosti z oceanom. Pravimo, da se poda v temo, a vanjo vstopi zavestno in hote, z namenom, da v temo vnese svetlobo lastne zavesti.
Razvojna pot
Na začetku razvojne poti, ki jo imenujemo tudi individualizacija, si je duša izoblikovala svoje pojavno telo iz najboljšega, kar je bilo tedaj, v tistih davnih časih na voljo. To je bila tedaj najvišje razvita žival, kateri je z dotikom prisvojitve duša vdahnila iskro uma in s tem potencial individualnosti. Žival nima individualnosti. Njena duša je del kolektivne duše vrste, kateri pripada. Spomin in izkustvo posamezne živali se po njeni smrti prenese v kolektivni spomin vrste in ne v individualni spominski center kot pri človeku – zato pravimo, da je človek individualiziran.
Tako se je začela razvojna pot inkarnirane duše oziroma človeškega bitja. V temi. V slepoti. Orodje, ki si ga je duša prisvojila, žival-človek, še ni bilo zmožno praktično nikakršnega odziva na višjo zavest duše. Duša je bila enostavno le vir njegovega življenja in nič več kot to. Človek je živel svoje življenje in se razvijal pod pritiski okolja. Duša pri tem ni imela praktično nobene dejavnejše vloge. Ob človekovi smrti je duša »požela« pridobljene izkušnje in kmalu začela z novo inkarnacijo, z novim vstopom v telo in v pojavno izkustvo. Vsaka nova inkarnacija je pomenila priložnost za novo izkustvo in razvoj.
Metoda inkarnacije je proces razvoja samozavedanja na fizični ravni, na ravni čutenja in ravni uma. Z njo se oblikuje novo življenje, individualizirani človek, s potencialom, da razvije zavest duše. Ob individualizaciji duša oblikuje poseben spominski energijski center, ki služi kot spominska enota za individualna izkustva v vsaki inkarnaciji.
To je center, ki mu pravimo tudi kavzalno telo, egoični lotos ali zlata posoda. Je shramba spomina naše pretekle razvojne poti skozi inkarnacije. Ima pa še eno pomembno funkcijo. Duša vanj vtisne tudi vse tiste kvalitete, ki se morajo prebuditi v inkarniranemu človeškemu bitju. Lahko rečemo, da kavzalno telo deluje kot neke vrste uglasitvene vilice. Te primerjajo kvalitete, ki jih človek osvaja skozi niz inkarnacij, s kvalitetami, ki jih mora razviti, če želi stopiti v zavest duše. Več o kavzalnem telesu si lahko preberete v Razpravi o kozmičnem ognju.
Vsak od nas ima za seboj stotine, če ne tisoče inkarnacij. Lahko se zdi, da je duša bolj slab učitelj, če vse skupaj traja toliko časa. A pomislimo, prehodili smo pot iz stanja zavesti, ki je podobno tistemu, kakršnega imajo danes naši hišni ljubljenci in dosegli to, kar smo danes. Smo fizično aktivna čuteča in misleča bitja, sposobna srce parajoče lepote in ustvarjalnosti, a tudi krutosti in neumnosti, ki ji ni para. Vsem nespametnostim navkljub pa je razvoj uma človeštva močno napredoval in s tem razvojem se je velikemu številu ljudi odprla možnost vstopa na duhovno Pot.
Duhovna Pot
Vstop na duhovno pot je za človeka podobno pomembna prelomnica, kot je bila v davnini individualizacija. Človek mora za vstop nanjo izpolnjevati določene pogoje:
- Mora biti čustveno razvit, prebujati pa se mora tudi njegova umska narava oziroma inteligenca.
- Do neke mere mora imeti razvit svoj edinstveni jaz, z izoblikovanim okusom, značilnostmi, usmeritvami, ambicijami in opredelitvami.
- Mora biti sposoben oblikovanja in usmerjanja svoje hrepeneče narave, kar pomeni, da mora biti sposoben oblikovati svoje želje, presojati svoje ravnanje in slediti samozačrtani življenjski usmeritvi.
- V njem mora tleti ambicija po izboljšanju samega sebe.
- Vsaj malo mora biti idealist.
- V njem morajo biti prisotni zametki odgovornosti za svoja dejanja.
- Pokazati mora neko mero nesebičnosti, neškodljivosti in altruističnih vzgibov.
- Karmični pogoji, ki so specifični za vsakega posameznika.
Pogoji sicer niso enostavni, a jih danes dosega že precejšnje število ljudi. Ko človek s silo evolucije in pod pritiski okolja skozi številne inkarnacije razvije omenjene kvalitete, duša začne dejavneje posegati v njegov razvoj. Pred tem je duša aktivna predvsem ob vstopu v inkarnacijo, ko postavi oder za želeno življenjsko izkustvo, ki človeka sili k napredovanju, in ob času smrti, ko duša požanje sadove človekovega življenja.
Ob vstopu človeka na duhovno pot, ki ga Modre knjige včasih imenujejo tudi prebujenje Kristusa v srcu, pa duša s svojim vplivom začne posegati tudi v človekovo inkarnirano izkustvo. Takrat se zavemo, da v nas obstaja nekaj lepšega, plemenitejšega, zrelejšega. Vzporedno s tem se zavemo tudi nasprotnega pola. To so naše omejitve, pomanjkljivosti, sprevrženosti, zaslepljenosti, odvisnosti oziroma praktično vse, kar onemogoča, da bi trajno izražali kvaliteto in zavest duše oziroma tistega lepega, dobrega in resničnega v nas. Z vstopom na duhovno pot se izraziteje zavemo dvojnosti naše narave.
Modre knjige so v veliki meri napisane prav za tiste, ki vstopajo ali hodijo po duhovni poti. Na tej poti, ki predstavlja zaključne stopnje razvoja človeškega bitja, pride do konflikta med dušo in inkarniranim človekom. Znotraj človeka se za prevlado spopadeta zavest osebnosti, ki se je izoblikoval skozi inkarnacije in zavest duše, ki je tiho bdela nad človekovim razvojem in čakala, da ta postane odziven na njeno naravo in energijo. Sebičnost proti nesebičnosti, individualnost proti kolektivnosti, posesivnost proti nenavezanosti, predstavljajo zgolj nekatere od dobro znanih parov nasprotij, s katerimi se soočamo na duhovni poti.
To obdobje človekovega razvoja je izjemno zahtevno. V človeku je prisotnih veliko nasprotujočih sil, ki jih skuša obvladati in medsebojno uskladiti. Prisoten je tudi konflikt z okoljem, saj se prebujajoči se človek začenja emancipirati od inertnih tokov družbe. Njegovi odnosi se preoblikujejo, nastajajo novi, stari se rušijo. Uči se razločevanja in razsodnosti. V njem se prebuja glas vesti in mu včasih služi kot zlata nit po labirintih odločitev, včasih pa se zdi, da njegov položaj še dodatno zapleta in mu ne ponuja jasnih odgovorov. Prebujajo se mu uvidi in zaznave, ki ga lahko premamijo ali obsedejo. Ima trenutke jasnosti, vznesenosti, radosti in moči, ki pa jim sledijo obdobja potrtosti, puščobe in brezplodnosti.
Na tej poti rabimo vodnika, a kaj, ko se za večino vodnikov izkaže, da so zgolj slepci, ki vodijo slepe. Čas gurujev in duhovnih vodnikov se počasi izteka. Rojeva se nova metoda, ki je nekoliko težja, a na dolgi rok varnejša. To je metoda samostojnega napredovanja, s katero se človek uči stati na svojih nogah, odgovorno sprejemati lastne odločitve in se zanašati na notranje vodstvo lastne duše. Samostojnost, odgovornost, razsodnost, pogum, opazovanje, razločevanje, refleksija, spoznanje, predstavljajo vodila nove poti. Seveda pa so nam pri tem vseskozi v pomoč nauki brezčasne modrosti, ki prežemajo vse kulture na Zemlji in so prisotni v mitih, religijah in filozofijah, danes pa dobivajo vse bolj znanstven izraz. Eno takih del brezčasne modrosti so tudi Modre knjige. Napisane so, da bi nam osvetlile Pot, a nanjo moramo stopiti sami.