Narava duše

ogenj 3

 

Rdeča nit, ki se vije skozi celotno zbirko Modre knjige je osvetljevanje narave duše. Duša je eden tistih pojmov, ki nas spremljajo od davnin časa. Deležna je bila številnih interpretacij, nekaterih bolj, drugih manj razsvetljenih. Vprašanje duše je zaposlovalo številne mislece, ki so vsak iz svojega gledišča in izkustva poskusili obleči v besede nekaj, kar je pravzaprav neopisljivo. Duša kot nekaj vzvišenega je prisotna v vseh pomembnejših religijah. V Krščanstvu jo uteleša kristus in je tako znana kot kristusov princip, oziroma kot »božji sin«. Budizem jo pozna kot stanje zavesti Bodhisattve (sestavljenka dveh besed buddhi – popolno znanje oziroma vednost in sattva – stanje bivanja). Islam ji pravi Ruh. V Hinduizmu najdemo izraz Puruša (podobnost s slovensko besedo duša je očitna). Gnostiki jo imenujejo Pneuma. Staro hebrejska beseda zanjo je Nephesh oziroma v Grščini Psyche. Kljub vsem svojim razlikam imajo vse pomembnejše religije skupni imenovalec, rdečo nit, ki se skoznje vije skozi zgodovino, in to je duša.

Ljudje intuitivno čutimo, da se za besedo duša skriva nekaj velikega, mogočnega, lepega, večnega in dobrega. Pravimo, »ta človek je duša«, če želimo opisati dobroto in srčnost, ali »ta je pa povsem brez duše«, če nas nek človek ali dogodek pustita povsem praznega ali prizadetega. Poznamo tudi zanimiv rek »oči so okno do duše«. Pojem duše je dodobra ukoreninjen v naši zavesti. Povezujemo ga z nečim lepim, pametnim, včasih tudi nesmrtnim, a ga pravzaprav ne razumemo. V nadaljevanju bomo poskusili odkriti, kaj vse se skriva izza te skrivnostno magnetične besede.

 

Duša je vir naše individualnosti

1 02Meditator2012Desktop1920x1200Duša s sedežem v srcu in glaviČlovek ima posebno mesto v naravi. Čeprav smo biološko izjemno podobni živali, se naša zavest od močno razlikuje od živalske. Bistvena razlika je v principu samozavedanja, ki je osnova za človekovo individualnost. Individualnost oziroma preprosto zavedanje »Jaz Sem« je tisto, po čemer se človekova zavest loči od živalske in kar mu daje možnost spoznanja, razumevanja, samoopredeljevanja, refleksije, edinstvenosti izraza, ustvarjalnosti in vseh tistih prvin, ki jih imamo ljudje praktično za samoumevne. Skupni imenovalec vseh teh izrazito človeških kvalitet je um.

Um ima v kozmičnem ustroju posebno mesto. Poleg vidika volje in vidika ljubezni je eden od treh temeljnih vidikov celotnega stvarstva. Je ustvarjalni vidik. Brezčasna modrost nas uči, da je vesolje plod delovanja univerzalnega uma. Vesolje je stvaritev inteligence, ki jo imenujemo Bog. Če bi se poigrali z besedami, bi lahko rekli, da je celotno stvarstvo umotvor enega Življenja, ki se izraža skozi vse kar obstaja. Um je torej tisto, kar povezuje idejo s tistim, kar lahko to idejo utelesi in tistim, prek česar se ideja lahko manifestira. To je le drugačen način opisa znanega trojstva duha, duše in materije.

In tako pridemo do edinstvenosti človeka. Človek je edino bitje narave, ki je zmožno utelesiti princip uma in ustvarjalnega delovanja. Sposoben je ideacije oziroma zaznavanja idej in njihovega uresničevanja. Zmožen si je podrediti lastno nagonsko naravo in jo preoblikovati v nekaj plemenitejšega. Lahko oblikuje pojme in jezik, s tem pa lastni abstraktni miselni svet. Ima moč, da si podredi sile narave in z njimi upravlja. A kaj je tisto, kar človeku daje te čudovite zmožnosti? Kaj ga dela za misleca, umetnika, raziskovalca in vernika?

Vse te človeške lastnosti imajo svoj vir, ki ni doma v naravi, okolju ali našem genetskem ustroju. Brezčasna modrost uči, da je vir našega življenja, zavesti in umovanja duša. Ta obstaja izven pojavnega sveta in deluje s povsem drugačnega stanja zavesti kot ga poznamo. Je popolna inteligenca in ljubezen, ki je v stiku z božanskima kvalitetama volje in ljubezni. Duša, ki ustvari človeka, je individualizirani izraz Življenja oziroma Bitja, ki mu pravimo Bog. Je poznavalka in skrbnica razvojnega ustvarjalnega Načrta, ki obstaja v umu Boga. Lepa ponazoritev njene vloge je beseda angel, ki izhaja iz starogrške Angelos in pomeni glasnik, sel, odposlanec. Naša duša, in brez nje nebi mogli obstajati kot ljudje, je zavestno in neločljivo povezana z božanskim. Je del mreže, preko katere se ta velika Inteligenca in Zavest dotika pojavnega sveta, podobno kot človekova zavest preko živcev deluje in čuti skozi fizično telo.

Duša je torej središče zavesti, ki človeka povezuje z božanskim in mu daje potencial božanske zavesti, božanskemu pa daje možnost individualiziranega izkustva in edinstvenega izraza skozi vsakega posameznika.

V človekovi notranjosti se skriva možnost neposrednega zavestnega stika z božansko zavestjo celote. Vsa naša evolucija je namenjena spojitvi individualizirane človekove zavesti z zavestjo Celote. Individualni um mora spoznati in se poistovetiti z Univerzalnim Umom. Individualna in omejena božanskost, ki je človek, mora postati izpostava univerzalne, transcendentalne božanskosti, ki je Bog. Posrednik med obema pa je duša.

 

Odnos med dušo in inkarnirano dušo

Sama beseda duša v resnici označuje neko zavest. Besedi duša in zavest sta sinonima. Zavest obstaja na najrazličnejših stopnjah zavedanja, od zavesti atoma, preko raznolikih oblik življenja na zemlji, ki jih poznamo, vključno s človekom, preko zavesti, ki obsega celotne planete, sončne sisteme in kozmične strukture, o katerih nimamo niti ohlapne predstave, pa do univerzalne zavesti kozmosa kot celote. Ni je oblike, ki je nebi navdajala duša in ni je duše, ki bi bila ločena od ene duše kozmosa.

V zahodnih jezikih, kjer se prava psihologija šele vzpostavlja, žal še ne poznamo oziroma še nismo izoblikovali izrazov za opisovanje različic zavesti oziroma duše. Nekateri od nivojev zavedanja so:

  1. Zavest atoma (oziroma katerekoli organizirane oblike energije).
  2. Zavest v kraljestvih narave.
  3. Človekova živalska zavest.
  4. Zavest, ki človeka navda z iskro uma in mu omogoči stik z božansko dušo.
  5. Zavest, ki v sebi zaobjema celotno posamezno kraljestvo narave.
  6. Zavest planetarnega Bitja oziroma Logosa.
  7. Zavest sončnega sistema.

Vse te zavesti so duše, ki obstajajo ena znotraj druge. Večja zavest znotraj sebe vključuje manjšo in tej manjši predaja svojo noto. Za lažjo predstavo bom navedel nekaj primerov:

rebirthČlovekovo fizično telo je zgrajeno iz milijard celic. Vsaka je živo bitje, ki ima svojo zavest. Celice so povezane v organe, ki celicam predstavljajo skupinsko zavest, znotraj telesa pa opravljajo specifično funkcijo. Vsi organi so povezani v celoto človeškega fizičnega organizma, ki ima ravno tako svojo krovno dušo. Ta krovna duša skrbi za popolno delovanje celotnega organizma, za njegovo enovitost in usklajenost. Vsaka celica deluje sicer povsem lokalno, znotraj svojega polja zavedanja, a obenem dovršeno izpolnjuje svojo funkcijo znotraj organa, kjer se nahaja in služi telesu kot celoti. Telo samo pa človekovi zavesti omogoča, da deluje v fizičnem svetu, ga zaznava in se nanj lahko odziva. Brez majcenih zavesti celic, ki usklajeno delujejo popolnoma podvržene centralnemu upravljanju, človeku fizični svet nebi bil dostopen.

Podobno je s človeško družbo. Posameznik v njej predstavlja celico. Posamezniki se povezujejo v družine in skupine. Največje organizirane skupine danes imenujemo narodi, katerih funkcija je podobna organom v fizičnem telesu. Vsi organi pa so podrejeni (zaenkrat še nevede) velikemu centralnemu upravnemu mehanizmu, ki mu lahko rečemo duša oziroma zavest človeštva.

Duše obstajajo kot del hierarhije zavesti. Vse oblike zavedanja na Zemlji denimo so zaobjete znotraj tako imenovane Anime Mundi oziroma Duše Sveta. Vsem zavestim oziroma dušam je skupno, da stremijo k širjenju zavedanja oziroma polja svoje zaznave, odzivnosti in delovanja. Cilj vseh zavesti pod človeško je doseganje zavesti človeka. Cilj človeka je doseganje skupinske zavesti Višjega Jaza. Cilj Duše Sveta pa je razširitev v Solarno in Kozmično zavest. Vse raste in se razvija, od atoma in človeka, do mogočnih Bitij, ki se izražajo skozi planete in kozmične strukture.

Človek je bitje treh duš oziroma stanj zavedanja:

  1. Inkarnirana duša oziroma nižji jaz.
  2. Duša, ki jo včasih imenujemo Višji Jaz.
  3. Božanska Duša, Anima Mundi.

Vse tri duše so soodvisna, a obenem ločena stanja zavesti. Vsaka od teh duš ima svoj cilj, ki ga zasleduje na svoji ravni zavesti:

  1. Cilj inkarnirane duše je doseči individualnost in edinstvenost.
  2. Cilj Višjega Jaza je v popolnosti usvojiti kvaliteto ljubezni, kar je tudi cilj celotne božanske evolucije.
  3. Cilj Božanske Duše je popolna istovetnost z božansko voljo in namenom.

Vsi trije razvojni procesi potekajo vzporedno in soodvisno. Neglede nato pa je uresničenje ciljev zaporedno. Višji cilj se ne more uresničiti preden se ne izpolni nižji. Naprimer, cilj Višjega Jaza se lahko uresniči šele, ko Inkarnirana duša doseže zaokroženo individualnost, cilj božanske duše pa šele, ko Višji Jaz popolnoma razvije kvaliteto ljubezni.

7 kentaverKentaver - simbol živalske narave v človekuVečina ljudi se danes zaveda zgolj na nivoju inkarnirane duše. Smo v procesu doseganja individualnosti in edinstvenosti. Vsak človek se nedvomno zaveda svojega jaza in svoje drugačnosti od ostalih posameznikov. To je posledica našega dolgotrajnega razvoja skozi inkarnacije, v katerem smo počasi, a vztrajno razvijali nadzor nad svojo živalsko naravo.

Človekova razvojna pot se je začela takrat, ko je duša Višjega Jaza v živalsko naravo vnesla iskro uma, z njo pa potencial samozavedanja, samoopredeljevanja, spoznanja in razumevanja. S to iskro je žival postala človek. Inkarnirana duša je tako spoj živalske duše, ki je kolektivna in nagonska, ter iskre oziroma semena uma, ki daje človeku potencial popolne individualizacije.

Lahko bi rekli, da je človekova razvojna pot najprej emancipacija izpod sil živalske in kolektivne narave; nato razvoj osebnosti, ki jo lahko imenujemo tudi nižji jaz in predstavlja sebičnega, vase zagledanega posameznika z izoblikovanim značajem, sposobnega obvladovanja svojega življenja in osredotočenega ciljnega ustvarjalnega delovanja v skladu z lastnimi interesi; razvojna pot individualizirane duše pa se zaključi z zavestnim, hotenim podrejanjem nižjega sebičnega jaza zavesti Višjega Jaza. Na zadnji stopnji se inteligenca oziroma razum, ki je izstopajoča značilnost zavesti osebnosti oziroma izoblikovanega nižjega jaza, podredi tisti kvaliteti, ki jo imenujemo ljubezen.

Človekova razvojna pot je vseskozi neločljivo povezana z zavestjo oziroma dušo Višjega Jaza. Zavest Višjega Jaza ima dve funkciji. Eno smo že omenili, in sicer, da na svoji ravni zavesti poskuša usvojiti kvaliteto ljubezni. Druga njegova funkcija je ustvariti primerno orodje oziroma mehanizem, ki bo v fizičnem svetu zmožno služiti kot nosilec njegove zavesti in celovito izraziti inteligentno ljubezen. Tako je v davnini zavest Višjega Jaza ustvarila energijski center, ki se je povezal oziroma k sebi pritegnil živalsko dušo ter jo oplodil z omenjeno iskro uma. V tistem trenutku je nastal človek, tedaj se je individualiziral ali natančneje začel svojo individualno razvojno pot. Vsak posameznik ima svoj energijski center, ki ga povezuje z zavestjo duše oziroma Višjega Jaza. Ta center je stalen skozi celotno njegovo inkarnacijsko zgodovino. Religije so ga opisovale z besedami zlati kelih, sveto mesto ali lotos. Modre knjige ga opisujejo kot telo duše oziroma egoični lotos. Iz tega centra se začne človekova pot v vsako inkarnacijo in v ta center se po smrti vrnemo. Vanj Višji Jaz vtisne informacijo o izpopolnjenem človeku. Ta informacija je seme popolnosti, ki ga vsak človek v sebi nosi od samega začetka, pri čemer moramo na človeka gledati kot na tisto bitje, ki se razvija skozi dolg niz inkarnacij. Iz tega centra odpošlje impulz, ki določi človekovo subjektivno naravo, njegova kvaliteta pa je odvisna od predhodnih inkarnacij in kvalitet, ki jih je človek v skladu z razvojnim programom že uspel razviti. Impulz povzroči oblikovanje človekove inkarnirane duše, ki je vsako inkarnacijo edinstvena. Inkarnirana duša se nato poveže s fizičnim telesom in postopoma utelesi. Inkarnirana duša je dejansko novo bitje, nova zavest, ki je kombinacija pretekle inkarnacijske zgodovine človeka, skupinske inkarnacijske zgodovine človeštva ter omejitev fizičnega telesa in okolja, kamor se človek inkarnira. V vsaki inkarnaciji pa je prisoten tudi razvojni impulz iz centra oziroma lotosa, s katerim Višji Jaz nežno usmerja inkarnirano dušo k naslednjemu dosegljivemu razvojnemu koraku. Inkarnirana duša je tekom svoje inkarnacije avtonomna in samostojna, a znotraj danih okvirjev. Režiser in scenarist vsake inkarnacije je Višji Jaz. Inkarnirana duša je igralec v tej drami in svobodna, da po svoje interpretira dano ji vlogo. Vsaka inkarnacija in izkušnja inkarnirane duše tako pripomore k izpopolnitvi človeškega bitja. Ko se posamezna življenjska pot zaključi in človek umre, se tiste kvalitete, ki jih je uspel razviti v inkarnaciji prenesejo v center oziroma lotos in predstavljajo izhodišče za naslednjo inkarnacijo.

Kolo zivljenjaKolo zivljenjaTako poteka veliko kolo Samsare ali ponovnega rojevanja. Človek se veliko večino svoje inkarnacijske poti ne zaveda svoje povezave z Višjim Jazom. Ne zaveda se svojega porekla, razloga in namena, zaradi katerih se je sploh podal na inkarnacijsko pot, ni v stiku z višjo zavestjo in nima dostopa do svojih višjih lastnosti, ki kot potencial počivajo znotraj telesa duše oziroma lotosa. Razlog je v neujemanju zavesti inkarnirane duše ali nižjega jaza s tisto Višjega Jaza in v omejitvah fizičnega telesa. 'Frekvenci' ene in druge duše se zelo razlikujeta. Inkarnirana duša preprosto se ni zmožna resonančno odpreti informaciji in zavesti Višjega Jaza. Vendar pa vsaka inkarnacija inkarnirano dušo uglasi na malenkost višjo frekvenco in sčasoma razvije zmožnost, da se prične zavedati impulzov Višjega Jaza. To je trenutek, ko rečemo, da človek vstopi na duhovno Pot. Takrat se začne zavedati dvojnosti zavesti. Zazna, da v njem obstaja nekaj višjega in v vse pogostejših intervalih postane odziven na Višji Jaz.

Lahko rečemo, da je osrednji namen človekovega obstoja in vse naše evolucije, da človekova zavest, to je zavest inkarnirane duše, postane eno z zavestjo Višjega Jaza ter njegovo ustvarjalno inteligentno ljubečo naravo.

 

Narava Višjega Jaza

Opisovanje zavesti Višjega Jaza je hoja po tankem ledu. Gre za stanje zavesti, ki se korenito razlikuje od tistega inkarnirane duše oziroma tistega stanja zavesti v katerem človek običajno, da ne rečem izključno, deluje, se giblje in je. Vse naše besede so osnovane na pojmovnih okvirih nižjega jaza. Zato obstaja nevarnost, da z uporabo teh besed pri opisovanju višjega stanja zavesti velik del pomena zvodeni in se potvori. Edino resnično avtentično spoznanje zavesti Višjega Jaz je možno šele, ko dejansko vzpostavimo stik s to zavestjo znotraj nas. A ker večina od nas tega izkustva še nima, so vsakršni poskusi opisa tega stanja zgolj približki. Vendarle pa smo od tistih, ki so to stanje zavesti že osvojili in se z njim zlili, dobili grobe orise, ki nam skušajo prenesti idejo o tem, kam gremo in kaj resnično smo. V nadaljevanju bom poskusil jedrnato navesti nekatere osrednje značilnosti višje zavesti.

Nesebičnost

Višji Jaz se vseskozi zaveda svoje identitete s celoto. Ve, da obstaja samo en Jaz. En Jaz, izražajoč se skozi mnoštvo. Ob takšnem zavedanju je seveda kakršnakoli oblika sebičnosti povsem absurdna.

Služenje

Višji Jaz nima lastnih želja, ambicij in hrepenenja, vsaj ne v smislu, kot to razumemo ljudje. Dobesedno obseden je zgolj z enim hrepenenjem, in sicer z uresničevanjem razvojnega Načrta celote in ideje, ki počiva v Božjem Umu. Temu je popolnoma predan. Zaveda se, da je zgolj funkcija celote, zavestna celica znotraj večjega organizma, ki mu služi brezpogojno, totalno in neomajno.

Svoboda in ljubezen

Višji Jaz ni pogojen z ničemer znotraj svetov evolucije nižjega jaza. Zato nižjemu jazu lahko služi kot vodnik njegovega razvoja. Osvobojen je mika tistih sil, ki tako zlahka zapeljejo človeka, naprimer užitka, ugodja, želje po nadvladovanju, ponosa, strahu, izključevalnosti, sovraštva, krutosti in številnih drugih. Zavest Višjega jaz bi lahko opisali kot ljubezen-modrost, ki ni čustvo temveč volja do dobrega, lepega in resničnega.

Žrtvovanje

Višji Jaz, ki je naša resnična identiteta, je zavestno, hote in radostno vstopil v inkarnacijski eksperiment, da bi skozenj izoblikoval orodje, ki bi bilo odzivno na božanski ustvarjalni impulz. Inkarnirani človek in človeštvo kot celota predstavlja to orodje v nastajanju. Podobno kot se starš žrtvuje za svoje otroke in jim nudi vse, da bi lahko imeli čim lepšo in bogato življenjsko izkušnjo, se je Višji Jaz žrtvoval, da bi nižjemu jazu dal možnost razvoja samozavedanja in vstopa v božansko zavest.

Intuicija

Zavest nižjega jaza je zmožna mišljenja in tvorjenja misli. To je darilo, ki ga je prejela od Višjega Jaza. Zmožnosti uma Višjega Jaza pa so bistveno mogočnejših od tistih, ki jih je za zdaj zmožen koristiti nižji jaz. Ima zmožnost intuicije, čistega vedenja oziroma neposrednega stika z višjim svetom idej. Celotna zgodba evolucije je v bistvu sestop idej iz božanskega uma, preko intuitivne zaznave Višjega Jaza, do intelektualnega razumevanja in ustvarjalnega delovanja nižjega jaza.

To je zgolj nekaj izstopajočih značilnosti Višjega Jaza. Podrobneje so obrazložene v Ezoterični psihologiji I in II ter v Razpravi o kozmičnem ognju ter v manjši meri tudi v drugih Modrih knjigah.

Novi zavesti naproti5 Clovestvo

Zbirka modre knjige predstavlja enega od kanalov, ki skušajo človeštvu predstaviti razširjeno zavest duše, kar recimo Biblija opisuje kot Božje kraljestvo. Božje kraljestvo ni kraj, je stanje zavesti. In kje je potemtakem Božje kraljestvo? Tukaj in zdaj, v naših srcih in umu. Čaka, da se mu odpremo. Spomnimo se:

               »Trkaj, in odprlo se ti bo.«

Modre knjige so napisane z nivoja zavesti Višjega Jaza. Njihov avtor je ta del Poti že prehodil in nam s svoje perspektive in na podlagi svojih izjemnih izkušenj daje smernice, kako lahko uspe tudi nam. Študij Modrih knjig in predvsem življenje po v njih zapisanih smernicah predstavlja pot, ki nas bo popeljala v novo stanje zavesti in novi svet, ki pa je isti svet, le da nanj začnemo zreti z odprtimi očmi. Trkajte!

Več o naravi duše si lahko preberete v naslednjih knjigah:

LOM Platnice Trda vezava tisk

Pisma o okultni meditaciji

349 strani
Trda vezava
 
37 €

Bela Magija Slika knjige

Razprava o beli magiji

651 strani
Trda vezava
 
54 €

 

Ezotericno zdravljenje vezava Final2

Ezoterično zdravljenje

631 strani
Mehka vezava
 
48 €

Ezoterina psihologija I

Ezoterična psihologija 1

439 strani
Mehka vezava
 
29 €

Zavedam se in soglašam, da spletna stran www.modre-knjige.si uporablja piškotke.