Z naravo duše se bomo seznanili iz dveh zornih kotov:

1. vidika duše v povezavi s četrtim kraljestvom narave ali človeškim kraljestvom,
2. vidika duše podčloveških kraljestev narave, ki so, tega se morate zavedati, odsevi treh višjih kraljestev.

Morate vedeti, da je duša materije, anima mundi, čuteči dejavnik substance same. Je odzivnost materije širom celotnega vesolja in tista notranja sposobnost vseh oblik, od fizičnega atoma do solarnega sistema, ki povzroča nesporno inteligentno delovanje vsega. Lahko bi ji rekli energija privlačnosti, povezanosti, čutnosti, živnosti, zavedanja ali zavesti, vendar pa je še najbliže, če rečemo, da je duša kvaliteta, ki jo izraža vsaka oblika. Je tisto subtilno nekaj, kar razlikuje en element od drugega, en mineral od drugega minerala. Je neoprijemljiva esencialna narava oblike, ki v rastlinskem kraljestvu določa, ali bo nastala vrtnica, ali pa cvetača, brest ali vodna kreša; je vrsta energije, ki skrbi za različnost vrst živalskega kraljestva in različen zunanji videz, naravo in značaj vsakega človeka. Znanstveniki so našteli, raziskali in analizirali oblike; poimenovali so elemente, minerale, oblike rastlinskega življenja in različne živalske vrste, proučili so strukturo oblik in zgodovino njihovega evolucijskega razvoja, ter tako dospeli so določenih zaključkov, vendar pa se skrivnost življenja izmika tudi najsposobnejšim. Do rešitve tega problema bo uspeli priti šele, ko se bomo seznanili z obstojem »mreže življenja« ali vitalnega telesa, ki leži izza vsake oblike in povezuje vsak del oblike z vsemi drugimi deli, in ko jo bomo uspeli razumeti.

Mnogo ljudi je že izkusilo razsvetlitev, uvid, povzdignjenje in blaženost, kar jih je prepričalo, da obstaja stanje zavesti, ki je tako oddaljeno od stanja običajnega izkustva, da z njim človek vstopi v novo stanje bivanja in na nov nivo zavedanja. Za razliko od definicije duha nam je zato definicija duše dostopnejša. Je nekaj, kar so ljudje občutili in izkusili ter predstavlja tisto duševno razširitev, ki jo je zaznaval mistik v preteklosti, sveti Pavel pa je nanjo mislil, ko je govoril o »ujetosti v tretjih Nebesih« in o tam slišanih zadevah, ki so človeku prepovedane. Ko na teh nivojih tako sluh kot vid poskrbita za zaznavno izkustvo, imamo okultista plus mistika.

1. Duša, makrokozmična in mikrokozmična, univerzalna in človeška, je bitje, ki nastane s povezavo med vidikom duše in vidikom materije.

1. Duša tako ni ne duh ne materija, ampak odnos med njima.
2. Duša je posredovalec med to dvojnostjo; je srednji princip, vez med Bogom in Njegovo obliko.
3. Zato je duša, tako v naravi kot v človeku, drugo ime za Kristusov princip.

2. Duša je sila privlačnosti ustvarjenega vesolja, ki (ko je prisotna) drži vsako obliko skupaj, s tem pa se lahko skozi njo manifestira in izrazi Božansko življenje.

1. Zato je duša vidik izgrajevanja oblike. Je tisti dejavnik privlačnosti znotraj vsake oblike vesolja, znotraj planeta, znotraj kraljestev narave in v človeku (ki je vsota vseh vidikov), ki povzroči, da oblika sploh lahko nastane, da se razvija in da vse učinkoviteje nosi v njej prebivajoče življenje. Je tisto, kar vsa božanska bitja žene naprej po poti evolucije, od enega kraljestva do drugega, proti končnemu cilju in veličastni dovršitvi.
2. Duša je sila evolucije same. Sveti Pavel je mislil prav nanjo, ko je izrekel besede »Kristus v vas, upanje slave.«

3. Manifestacija duše se razlikuje od kraljestva do kraljestva narave, vendar pa je njena funkcija vedno enaka, neglede ali gledamo na atom substance in njegovo moč, da ohranja svojo identiteto in formo in da nadaljuje z zanj značilnim delovanjem, ali pa na obliko v enem izmed treh kraljestev narave, ki vzdržuje svojo formo, izraža neke značilnosti in sledi svojemu nagonskemu življenju ter kot celota stremi v smeri višjega in boljšega.

1. Duša torej poskrbi za svojevrstne značilnosti in za različne pojavne oblike.
2. Duša vpliva na materijo ter jo sili, da zavzame določene oblike in da se odzove na določene vibracije. S tem se zgradijo tiste zahtevane pojavne oblike, ki jih v fizičnem svetu zaznavamo kot minerale, rastline, živali in ljudi – iniciant pa zaznava tudi druge oblike.

4. Kvalitete, vibracije, barve in značilnosti vseh kraljestev narave so dušne kvalitete. Tudi latentne moči znotraj katerekoli oblike, ki išče svoj izraz in posedujejo določen potencial, predstavljajo dušne kvalitete. V svoji celokupnosti bodo ob koncu obdobja razvoja razodele, kakšna je narava božanskega življenja in svetovne duše – tiste nadduše, ki razodeva značaj Boga.

1. Prek teh kvalitet in značilnosti se duša torej manifestira kot zaveden odziv na materijo. Kvalitete namreč nastanejo prav prek vzajemnega odnosa med parom nasprotij, duhom in materijo ter z njunim medsebojnim učinkom. To je osnova zavesti.
2. Duša v vseh oblikah predstavlja dejavnik zavesti. Je vir zavedanja, ki ga posedujejo vse oblike in odzivnosti na vplive okolja, ki jo izražajo vse oblike, v vsakem kraljestvu narave.
3. Zato bi dušo lahko definirali kot pomemben dejavnik vsake oblike (ki nastane prek združitve duha in materije, ki čuti, izraža zavedanje, privlači in odbija, ki se ali pa se ne odziva in ki vse oblike nenehno vzdržuje v vibracijskem delovanju.
4. Duša je zaznavno bitje, ki nastane z združitvijo Očeta-Duha in Matere-Materije. Je to, kar naprimer v rastlinskem svetu povzroča odzivnost na sončne žarke in razpiranje popkov; v živalskem kraljestvu živali daje sposobnost, da ljubi svojega gospodarja, da lovi svoj plen in da sledi svojemu nagonskemu življenju; človeku omogoča, da se zaveda svojega okolja in svoje skupine, ter da živi svoje življenje v treh svetovih njegove običajne evolucije kot opazovalec, čuteče bitje in igralec. Omogoča mu, da sčasoma odkrije, da je njegova duša dvojna in da se del njega odziva na živalsko dušo, del njega pa na božansko dušo. Vendar pa v tem času večini ljudi v celoti ne vlada niti živalska plat niti božanska, ampak bi jim lahko rekli človeške duše.

5. Duša vesolja je sposobna zaznavanja na različnih stopnjah vibracije in razvoja (meje med stopnjami so opredeljene predvsem zaradi jasnega razlikovanja med njimi, temeljijo pa predvsem na omejitvah oblike, prek katere mora duša delovati). V vesolju se torej dušna narava manifestira kot določene velike stopnje zavedanja, med njimi pa najdemo tudi množico vmesnih stanj. Pa si oglejmo glavne stopnje zavedanja.

1. Zavest ali stanje zavedanja v materiji sami, ki nastane na podlagi združitve med Materjo-Materijo in Očetom-Duhom, ki jo oplodi in s tem pride do zveze med življenjem in materijo. Tovrstna zavest pripada atomom, molekulam in celicam, iz katerih so zgrajene vse oblike. Tako nastane oblika solarnega sistema, planeta in vsega, kar lahko najdemo v ali na planetu.
2. Inteligentna čuteča zavest oziroma zavest, ki jo izražata mineralno in rastlinsko kraljestvo. Odgovorna je za kvaliteto, formo in obarvanost rastlinskih in mineralnih oblik ter za njihovo svojstveno naravo.
3. Živalska zavest je dušni odziv znotraj vseh oblik živalskega kraljestva, kar povzroča razlike med njimi, različne vrste in pogojuje njihovo naravo.
4. Človeška zavest ali samo-zavedanje. K doseganju te oblike zavesti je postopoma pripomoglo življenje, oblika in zavedanje vseh drugih treh kraljestev. S tem izrazom označujemo individualno človekovo zavest; na zgodnejših stopnjah, zaradi močnega vpliva živalskega telesa in njegovih nagonov ter nagnjenj, izraža človekova zavest bolj svojo živalsko plat kot pa božansko. H.P.B. človeka natančno opiše z besedami »žival plus Bog.« Kasneje zavest postane izraziteje človeška in ni niti povsem živalska niti popolnoma božanska, ampak niha med obema stopnjama, kar dela iz človeškega kraljestva veliko bojišče med pari nasprotij, med gonom ali privlakom duha in čari matere-narave, oziroma med tistim, čemur pravimo nižji jaz in med duhovnim človekom.
5. Skupinska zavest ali zavest velikih celokupnosti. Za dosego te zavesti mora človek najprej razviti svojo individualno zavest, oziroma vsoto življenj njegove živalske, čustvene in mentalne narave, skupaj z iskro božanskosti, ki biva znotraj oblike, katero gradijo omenjena življenja. Nato se zave svoje skupine, ki je zanj tista skupina učencev, dejavnih pod nekim Mojstrom, ki mu predstavlja vez s Hierarhijo. Hierarhijo bi lahko definirali kot vsoto tistih človeških sinov, ki so presegli individualizirano samo-zavest in vstopili v širše zavedanje, zavedanje planetarnega skupinskega življenja. Obstajajo različne stopnje takšnega zavedanja, od omejenega spoznanja poskusnega učenca, pa do celovitega skupinskega zavedanja Življenja, oziroma planetarnega Logosa, v katerem bivajo vse oblike. Planetarni Logos je tisti »Duh pred Prestolom,« ki se manifestira prek oblike planeta, tako kot se znotraj človeškega kraljestva človek manifestira prek svoje oblike.

Lahko bi torej rekli, da je duša združenje čutnosti in relativnega zavedanja tistega, kar leži izza oblike planeta in solarnega sistema. Slednja sta namreč vsota vseh oblik, organskih in anorganskih, kot bi temu rekel materialist. Četudi duša tvori eno veliko celoto, pa je v svojem izrazu omejena z naravo in kvaliteto oblike, v kateri biva. Iz tega lahko sklepamo, da obstajajo tako oblike, ki so izjemno odzivne na dušo in so njen verodostojen, pristen izraz, kot tudi druge, ki – zaradi svoje gostote in kvalitete atomov, iz katerih so zgrajene – niso sposobne zaznavati višjih vidikov duše, ali izražati kaj več, kot njene nižje vibracije, tone ali barve. Neskončno majhno je že predmet proučevanj, o neskončno velikem pa se še predpostavlja; zaenkrat ta zamisel ostaja le zamisel in bo to ostala, vse dokler človekova zavest ne bo dosegla prave mere vključevanja, kot tudi zavračanja. Ljudje bodo ta koncept razumeli šele, ko se bodo seznanili z naravo duše. Morate pa se zavedati, da podobno, kot je osnovna trojnost manifestacije simbolično prisotna v človeku kot količina energije (fizične energije), njegov sistem živčevja in telesna masa, lahko tudi dušo smatramo za trojnost, oziroma za višjo ustreznico nižjega.

Dušo lahko razdelimo najprej na tako imenovano duhovno voljo – tisto količino univerzalne volje, ki jo je neka duša zmožna izraziti. Naloga duhovne volje je, da duhovnemu človeku omogoči sodelovanje pri načrtu in namenu velikega Življenja, v katerem biva. Druga kvaliteta duše je duhovna ljubezen, kvaliteta skupinske zavesti, vključevanja, posredovanja, privlačnosti in poenotenja. To je glavna značilnost duše, saj jo kot dinamični dejavnik poseduje le duša. Duh ali monada je predvsem izraz volje, ljubezen in inteligenca pa sta njena sekundarna principa, dočim je telesna narava, oziroma osebnost, zaznamovana predvsem z inteligenco. V duši pa je izrazita kvaliteta ljubezni, ki se ob zlitju inteligence telesne narave z ljubeznijo duše izrazi tudi kot modrost. Morda vam bo pri razumevanju pomagala naslednja razpredelnica.

Monada – Volja – Namen

• Prvi Vidik … Volja, ki Monadi omogoča sodelovanje pri univerzalnem namenu.
• Drugi Vidik … Ljubezen, energija, ki se zliva v dušo in jo naredi za takšno, kakršna je.
• Tretji Vidik … Inteligenca, ki v pojavnost stopi prek medija telesa, njen posrednik pa je duša.

 

Duša – Ljubezen – Metoda

• Prvi Vidik … Volja, ki pa je le tleče prisotna. Izraža se prek vidika uma osebnosti in prek Kundalinija. Pravilno prebujanje slednjega omogoči končne iniciacije v zavest Monade.
• Drugi Vidik … Ljubezen, ki je glavna sila dušnega življenja; s to lastnostjo in tovrstno energijo se duša lahko poveže z vsemi drugimi dušami. Prek čustvenega  telesa duša lahko stopi v stik z vsemi živalskimi ali podčloveškimi dušami; prek delovanja na svoji lastni ravni pa z meditirajočimi dušami vseh ljudi; prek principa budi pa z drugim vidikom Monade.
• Tretji Vidik … Znanje. Ta vidik se poveže z inteligenco vseh celic trojnega telesnega mehanizma.

Če boste natančno proučili zgoraj povedano, vam bo postalo jasno, na kakšen način deluje duša kot posredovalec med Monado in osebnostjo.

Osebnost skriva znotraj sebe, podobno kot skriva skrinja dragulj, točko dušne svetlobe, ki ji pravimo luč v glavi. Nahaja se v notranjosti možganov. Do njenega odkritja in kasnejše uporabe pride šele, ko se razvije in prične delovati najvišji vidik osebnosti, um. Takrat pride do združitve z dušo in duša prične delovati prek nižje osebnostne narave.

Duša znotraj sebe, kot »dragulj v lotosu,« skriva sposobnost dinamične energije, oziroma voljo, lastnost, ki jo manifestira Monada. Ko duša razvije vse svoje moči, ter se nauči, kako znotraj svoje zavesti zaobjeti vse, kar bi lahko opisali z besedami: »Nešteto oblik, ki si jih Bitje lahko nadene,« potem se odprejo vrata do višjega in več vključujočega stanja, na mesto življenja duše pa stopi monadino življenje. Do tega lahko pride le, če je človek sposoben vedeti, ljubiti in sodelovati pri načrtih življenja, ki ima moč, da znotraj oboda svoje zavesti ne drži le celokupnost življenj in zavesti življenja Logosa našega planeta, ampak vseh življenj znotraj našega solarnega sistema. Naravo te zavesti lahko doume le tisti, ki je že prišel v stik z znanjem duše. V tem času še kako potrebujemo strokovnjake o življenju duše in skupino moških in žensk, ki bodo s svojimi pričevanji, ki bodo slonela na njihovih lastnih izkušnjah in razvoju, lahko potrdili resnico mističnih in okultnih naukov preteklosti.

Razprava o Beli Magiji, str 34-41